Življenje si lahko predstavljamo kot čolniček, ki pluje po vodi. Življenjski dogodki so kot valovi, ki lahko zamajejo človekovo ravnotežje. Tako čoln včasih pluje mirno, včasih pa se na obzorju po-javijo nevihte, iz oblakov se trgajo strele in visoki valovi čoln močno zamajejo. Takrat bi lahko rekli, da je posameznik v stresu. Stres lahko sprožijo tako pozitivni kot negativni dogodki, ki zamajejo posameznikovo ravnotežje.
Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim dražljajem (stresorjem). Stresor pa je dogodek, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in povzroči stres. Stresor začasno zamaje posameznikovo ravnovesje in stres je povsem normalno odzivanje na to dogajanje.
Stres in dejavniki stresa niso za vse ljudi enaki in enako težko (ali lahko) rešljivi. Določajo jih posameznikova osebnost, njegove izkušnje, koliko energije ima, okoliščine, v katerih se pojavijo, ter širše in ožje okolje, v katerem živi. Pomembna je tudi življenjska naravnanost posameznika in njegova trdnost ter kakovost medosebnih odnosov z ljudmi, ki ga obdajajo. Določen dogodek bo zato za nekoga predstavljal stresor, za drugega pa dobrodošlo spodbudo v življenju. Razmerje med našimi lastnimi zahtevami in zahtevami okolja ter sposobnostjo reševanja je tisto, kar nam pove, ali bo stres škodljiv in uničevalen (negativen stres) ali pa ga bomo obvladali in nas bo celo spodbudil k dejanjem (pozitiven stres). Za normalno življenje je nekaj stresa nujno potrebnega. Težava pa nastane tam in takrat, ko je stresnih situacij preveč, so preveč zgoščene, premočne ali predolgo trajajo. V takih primerih lahko stres vodi v različne motnje:
• prebavne motnje: čir, driska, zaprtost, izguba teka, pretirana ješčnost, zgaga, slabost, bruhanje;
• motnje srca in ožilja: visok krvni tlak, motnje srčnega utripa;
• motnje imunskega sistema: revmatoidni artritis, sladkorna bolezen, nekatera rakava obolenja, alergije;
• motnje mišičnega sistema: mišični krči, bolečine v vratu in hrbtu;
• motnje dihal: pogosti prehladi, astma;
• duševne motnje: zloraba psihoaktivnih snovi in posledična odvisnost, anksiozne motnje in depresija.
Kadar določen dogodek zaznamo kot težaven ali boleč – to je takrat, ko je stres izrazito negativen –, naši možgani telesu sporočijo, naj se pripravi na nevarno situacijo. To reakcijo imenujemo “boj ali beg” in vključuje pospešeno bitje srca, hitro dihanje, napete mišice, mrzle dlani in stopala, vznemirjen želodec in občutek strahu ali ogroženosti. Reakcija “boj ali beg” je znak, da je posameznik v nevarnosti, in mu pomaga, da se zaščiti. Ta reakcija je dobro služila v preteklosti, ko je moral človek npr. bežati pred divjo živaljo ali naravno katastrofo, danes pa so pogosteje potrebne druge reakcije. Ko se posameznik sooča s težavami v vsakdanjem življenju, se bolj ali manj vedno sproži opisana reakcija, vendar se je pogosto sploh ne zaveda.

SIMPTOMI STRESA
Simptomi reakcije na stres se razvijejo v nekaj minutah po stresnem dogodku in trajajo od nekaj ur do nekaj dni. Opazimo začetno stanje osuplosti oziroma zbeganosti. Pozornost je zmanjšana, posameznik je lahko nekoliko zmeden, ima občutek, kot da ne bi bil povsem pri zavesti in kot da ne more povsem dojemati, kaj se dogaja okoli njega. Gre za splošno vzdraženost živčnega sistema, ki pripravlja telo na “boj ali beg”. Sledi umikanje iz stresnih okoliščin ali huda vznemirjenost – ta lahko posameznika za krajši čas ohromi. Simptomi stresa so prikazani na sliki 1.

SPOPRIJEMANJE Z NEGATIVNIM STRESOM
Vir negativnega stresa so lahko številni dogodki. Kako se spoprijeti s težavami, kadar je stres izrazito negativen, prikazuje slika 2.

Kako izbrati najboljši način spoprijemanja? Kako najti najboljšo pot in kako se izogniti dodatnim težavam?
Ko se posameznik spoprijema z negativnim stresom, nanj prežita dve pasti:
1. Posameznika lahko zbegajo in prestrašijo telesni simptomi in znaki stresa.
Posameznik lahko ob simptomih stresa pomisli, da je z njim nekaj narobe in da je bolan. Treba si je zapomniti, da je to normalen in pričakovan odziv na stres, ki se kaže z določenimi mislimi, čustvi, telesnimi odzivanji in vedenjem.
2. Posameznik mora ločiti, na katere vzroke stresa lahko vpliva in na katere ne.
Past je v tem, da posameznik izgublja svoj čas in energijo za tiste vzroke stresa, na katere ne more vplivati (npr. pojav bolezni, premestitev na drugo delovno mesto, smrt družinskega člana, nerazumevanje v družini, otrokova odvisnost od psihoaktivnih substanc itd.). Bolj smiselno je, da se posvetimo sebi, družini, prijateljem (npr. svojo pozornost usmerimo v čim boljše lastno počutje) in da razmislimo, kaj res lahko storimo in spremenimo.
POMOČ PRI OBVLADOVANJU STRESA
Stres je nekaj povsem normalnega, saj je človek pravzaprav ves čas izpostavljen stresorjem. Bolj ko bo imel izdelane strategije spoprijemanja, lažje bo ujel ravnotežje. Tudi če se bodo pojavile kakšne začasne težave, ne bodo usodne.
Posameznikova zaznava stresorja je vedno določena z interakcijo med stresnim dogodkom, okoljem in posameznikom ter z njegovo oceno posledic delovanja stresorja. Zato je treba ukrepe za premagovanje stresa načrtovati na vseh treh nivojih in upoštevati medsebojne vplive ter lastno razlago določenega dogodka.

1. Sprememba okolja in njegovih zahtev
Menjava okolja: kratkoročna (začasna menjava kraja bivanja, sprememba okolja) ali dolgoročna (menjava delovnega mesta, prebivališča, prostora ali kraja, ki nam povzroča stres).
2. Sprememba sposobnosti spoprijemanja in podpora že pridobljenim sposobnostim spoprijemanja
• Pogovor o raznih stresnih dogodkih in težavah, izobraževanje in različni treningi spoprijemanja, učenje novih veščin (npr. nova prostočasna dejavnost), ukvarjanje s športom.
• Prepoznavanje stresnih simptomov (pospešen utrip srca, potenje dlani, kepa v želodcu).
• Prepoznavanje različnih vrst stresa (pozitiven in negativen) in razlikovanje koristnega in škodljivega stresa: pomen zavedanja, da je tudi negativen stres lahko koristen. Življenje namreč ni brez težav in prej ko se jih naučimo premagovati, bolje je za nas.
• Učenje različnih strategij spoprijemanja in prepoznavanja, katere strategije je primerno upo-rabiti v različnih okoliščinah. Izogibanje ali beg od stresorjev (npr. beg v uživanje alkohola ali tobaka, sedenje pred televizijo) je sicer ena izmed strategij spoprijemanja, ki pa običajno ni učinkovita, negativne posledice strategije pa nosi posameznik in so večje od koristi. Pomem-bno je, da se naučimo različnih strategij spoprijemanja na različnih ravneh delovanja:

• Telesna raven
Sproščanje mišične napetosti z različnimi fizičnimi dejavnostmi, ki vplivajo direktno na stresne odzive: sproščanje, trebušno dihanje (o tem bomo več povedali pri anksioznih motnjah), telovadba, hoja v krogu, ples, različne masažne tehnike, poslušanje glasbe, pogovor s prijateljem, risanje, pisanje ali druženje s hišnim ljubljenčkom.

• Raven misli
Spreminjanje misli, stališč, prepričanj in samogovorov, ki se nanašajo na stresne dogodke:
- menjavanje negativnih misli o samem sebi z alternativnimi nevtralnimi ali pozitivnimi mislimi (misel “Moje življenje ne bo nikoli boljše” lahko spremenimo v “Zdaj se pač počutim bedno, ampak moje življenje verjetno ne bo vedno tako, ampak boljše, če se trudim za to ali poiščem pomoč.”);
- učenje dobrega počutja, potem ko opravimo neko nalogo primerno ali “dovolj dobro”, namesto da od sebe in/ali drugih zahtevamo popolnost;
- samopoučevanje – narekujemo si navodila za izvedbo naloge;
- reševanje težav (lahko se izvaja v skupini) – po korakih naredimo načrt reševanja: težavo najprej natančno opišemo, nato poiščemo rešitve in eno izberemo, na koncu pa izvedemo to rešitev po posameznih korakih;
- vaja in simulacija okoliščin, ki povzročajo stres;
- učenje praktičnih tehnik obvladovanja (npr. delitev večje, zahtevne naloge na več manjših, bolj dosegljivih nalog – zapis vsakega koraka posebej in določitev časovnega roka za vsak korak).
• Raven čustev in vedenja
- samokontrola vedenja – izražanje naših občutkov vljudno in odločno (“Jezi me, kadar kričiš name.” “Prosim, prenehajte kričati.”), namesto pretirano agresivno ali pasivno;
- trening asertivnosti, ko se učimo odločno, a vljudno zastopati svoje interese in stališča ter zahtevati, kar nam pripada;
- trening socialnih veščin, ko se naučimo vesti in se sporazumevati v različnih skupinah in z različnimi ljudmi, s tem pa nam raste samozavest;
- izgrajevanje mreže prijateljev, ki nam pomagajo premagovati težave na pozitiven način;
- načrtovanje in boljša organizacija delovnega in prostega časa.
3. Sprememba ocene situacije
Na spremembo ocene situacije vplivamo z zmanjševanjem nasprotja med zahtevami okolja in posameznikovimi viri spoprijemanja (skušamo zmanjšati zahteve okolja in povečati lastne vire spoprijemanja). Pri tem nam lahko pomagajo že opisane strategije spoprijemanja s stresom na ravni misli.
Vse navedene strategije so primerne za premagovanje stresa pri odraslih, pa tudi pri otrocih in mladostnikih. Pri izbiri strategij moramo biti pozorni le na to, da so primerne otrokovi starosti (npr. strategije na telesni ravni so primerne za mlajše, medtem ko strategije, ki zahtevajo razmišljanje in spreminjanje lastnih neustreznih misli in prepričanj, za mlajše otroke niso najbolj primerne). Ne smemo pozabiti, da otroci posnemajo odrasle tudi pri načinih spoprijemanja s stresom. Če se bomo torej odrasli znali dobro spopasti s stresorji v svojem življenju, bomo lažje razumeli in pomagali tudi svojim otrokom, ki so v stresu.
Včasih pa tudi omenjene strategije in tehnike niso dovolj, ampak je potreben posvet s psihologom, psihoterapevtom ali zdravnikom, pri otrocih in mladostnikih pa tudi s šolskim svetovalnim delavcem.